126857887[1]

Finančna prihodnost Evropske unije

Aktiven politični razmislek o prihodnosti Evropske unije ima svoje korenine v lanskem letu, ko so se volivci na referendumu v Združenem kraljestvu odločili za izstop Združenega kraljestva iz EU. Čeprav je bila kampanja prežeta s populizmom in neutemeljenim kazanjem prsta na Bruselj in iskanjem grešnega kozla za vsakršno težavo v bruseljski administraciji, je bil rezultat referenduma jasen signal, da potrebuje Evropska unija korenite spremembe. V Evropskem parlamentu tako že dobro leto razpravljamo o prihodnosti Evropske unije, vrhunec razprav pa je predstavljala predstavitev Bele knjige o prihodnosti EU. Predsednik Evropske komisije J.C. Juncker je predstavil 5 možnih scenarijev oziroma 5 možnih odgovorov na vprašanje kako naprej, ob praznovanju 60. obletnice Rimske pogodbe, ki velja za temelj gospodarskega povezovanja Evrope, pa so voditelji vseh držav članic sprejeli t.i. Rimsko izjavo v kateri so določili, da si bo EU še naprej prizadevala za varnost in stabilnost, trajnostni razvoj, socialno varnost in solidarnost med državami članicami ter za močnejšo in konkurenčnejšo Evropo v svetovnem merilu. S temi zavezami se EU pravzaprav vrača k temeljem nastanka in k podpisu Rimske pogodbe, ki je zasnovala skupen evropski trg ter opredelila štiri ključne svoboščine Evropske unije: prost pretok oseb, blaga, kapitala in storitev.

 
Enotnost in moč EU je odvisna tudi od aktivnosti in moči posameznih držav članic, zato pasivnost nekaterih članic negativno vpliv na celotno EU. To se kaže tudi pri slabem in počasnem črpanju nepovratnih evropskih sredstev in pri velikih razlikah v razvitosti med posameznimi regijami v državah članicah. Slovenija, ki je neto prejemnica, je v preteklem letu vplačala v evropski proračun nekaj čez 400 milijonov evrov, iz evropskega proračuna pa je prejela dobro milijardo, ima v finančni perspektivi 2014 – 2020 na voljo 3.2 milijarde evrov nepovratnih sredstev, vendar pa ministrstva niso dovolj ažurna pri pripravi projektov, prav tako pa pogosto ne upoštevajo razlik v razvitosti regij. Slovenija je žal tudi med najslabšimi porabniki sredstev iz Evropskega sklada za strateške naložbe, ki je od začetka svojega delovanja leta 2014 že spodbudil za več kot 209 milijard evrov skupnih naložb. Slovenija več kot očitno zamuja številne priložnosti, predvsem na področju energetskih naložb in naložb za večjo energetsko učinkovitost.

 
Da bi okrepili zaupanje državljanov in državljank v EU in v delovanje evropskih institucij pa moramo težiti k smotrni in odgovorni porabi evropskih sredstev. Tako smo imeli člani Odbora za proračun izredno sejo o prihodnosti financ EU do leta 2025, kar je bila tudi osrednja tema julijskega plenarnega zasedanja v Strasbourgu. Izstop Združenega kraljestva iz EU bo imel vpliv tudi na proračun EU, ki v tem letu znaša 157.8 milijard evrov za obveznosti in 134.9 milijard evrov za plačila. Nastala bo vrzel v evropskem proračunu, saj preostale neto plačnice zagotovo ne bodo pripravljene popolnoma nadomestiti 16. milijard evrov, ki jih letno vplača Združeno kraljestvo, drugi največji neto plačnik, takoj za Nemčijo. Evropska unija se bo tako soočila z izzivom kako financirati več z manj sredstvi. Ker je pri sprejemanju proračuna potrebno upoštevati še proračunske rezerve v primeru okrepljenih migracij in zagotoviti dodatna sredstva na področju varnosti in boja proti terorizmu, evropski proračun pa mora zagotoviti tudi sredstva za gospodarsko rast, nova delovna mesta, razvoj kmetijstva, znanstvene raziskave, itd., je izstop Združenega kraljestva iz EU tudi priložnost za reformo evropskega proračuna. Med vsemi možnostmi bo potrebno najti kompromis, ki ga bodo podprle vse države članice: več sredstev s strani držav članic, uvedba lastnih virov, prerazporeditve med posameznimi programi ali pa večji rezi v evropskem proračunu. Lahko porabimo manj ali pa poiščemo nove vire prihodkov, v vsakem primeru pa mora vsak vložen evro iz proračuna EU zagotoviti dodano vrednost in pozitivno vplivati na vsakdanje življenje državljanov. V dobrobit državljanov pa mora ostati prednostna naloga Evropske komisije boj proti izogibanju davkom, saj se med 50 in 70 milijard davkoplačevalskega denarja, ki bi ga lahko namenili za ustvarjanje gospodarske rasti in novih delovnih mest, letno izgubi zaradi davčnih utaj in izogibanja plačevanju davkov.

 
Ne glede na to iz katere politične skupine ali države prihajamo, se evropski poslanci in poslanke v večini zavzemamo za skupno prihodnost v EU. Zato moramo poiskati ravnovesje med področji, kjer moramo okrepiti sodelovanje na ravni EU ter področji, kjer moramo dati več pristojnosti državam članicam. Potrebujemo EU, ki bo pri velikih vprašanjih (migracije, varnost, boj proti terorizmu, gospodarski razvoj, itd.) močna in funkcionalna, pri majhnih pa neopazna.

 

Kolumna je bila prvotno objavljena v Tedniku Demokracija, 24.8.2017