Klavrna evropska politična saga

Vabljeni k branju kolumne evropske poslanke Patricije Šulin v zadnji številki  tednika Demokracija.

Slovenija je bila v zadnjih dneh v očeh uradnega Bruslja in celotne evropske javnosti deležna velike pozornosti in očitno bo še kar nekaj dni tako. Žal gre za negativno publiciteto, ki smo ji bili priča prejšnji teden z vsemi peripetijami okrog Alenke Bratušek, tej klavrni politični sagi pa še nikakor ni videti konec.

Ta velikanska mednarodna sramota za našo državo je nastala po recepturi prejšnje in aktualne vlade. Nespodobna politična kuhinja, ki je daleč od demokratičnih norm, da o morali sploh ne govorimo, je sicer dala največjo klofuto glavni protagonistki Alenki Bratušek, ki se je kot nekdanja predsednica vlade predstavila evropski politični javnosti zelo klavrno, kot povsem nekompetentna oseba za položaj evropske komisarke in podpredsednice Evropske komisije. V to past je očitno ujet tudi aktualni predsednik vlade Miro Cerar, ki bi to sramoto lahko preprečil ob prevzemu vlade s svojo kadrovsko ponudbo, vendar jo je le še dodatno začinil na način, da z novo ponudbo za komisarsko mesto v vladi sploh niso dosegli konsenza. Neenotnost vlade in preglasovanje okrog Violete Bulc je žal spet slaba popotnica, saj je evropska politika po zadnjih dogajanjih do naše države še toliko bolj pozorna.

Za slovenske poslance v Evropskem parlamentu niso bili prijetni dnevi. Poslanci iz različnih političnih skupin, ne samo iz Evropske ljudske stranke, smo bili z nastopom Bratuškove in njenimi splošnimi odgovori ter nepoznavanjem področja zelo nezadovoljni. Ne bo odveč spomniti na to, da je slovenska delegacija iz Evropske ljudske stranke s posebnim pismom opozorila predsednika Evropske komisije na sporno samoimenovanje Alenke Bratušek ter na njeno protievropsko držo. Če bi nas gospod Juncker takrat poslušal in upošteval, ne bi prišlo do takšnega fiaska, ki smo mu bili priča na ponedeljkovem zaslišanju. Vsa slovenska in evropska javnost se je lahko neposredno prepričala o njeni slabi pripravljenosti, nepoznavanju tematike, skrajno nekompetentnem zagovoru, izmikanjem na postavljena vprašanja, ponavljanju in vse to mora pripisati zgolj in samo sebi in svojim svetovalcem.

Poslanski kolegi v Evropskem parlamentu so se čudili že ob ponudbi treh kandidatov iz Slovenije, vendar tega niso glasno in posebej komentirali,  saj je država članica pri predlogih avtonomna. Slovenija je bila ena redkih držav, ki je poslala v Bruselj tri kandidate za komisarsko mesto, saj se je velika večina evropskih vlad poenotila okrog enega imena. Dejansko Slovenija v tem primeru ni bila dovolj suverena, saj smo odločitev prepustili Junckerju, ne pa naši vladi. Najbolj pošteno od slovenske vlade bi bilo, da bi  komisarsko mesto ponudila zmagovalcu evropskih volitev, kar je bila SDS, in naša stranka je tudi predlagala za to mesto dr. Milana Zvera. Ker tega demokratičnega koraka takratna vlada ni zmogla, bi se morala  vsaj poenotiti okrog enega  kandidata ali kandidatke, ki bi uživala najširšo politično podporo, tudi opozicijskih strank, ki so bile zmagovalke letošnjih evropskih volitev. Če bomo izgubili podpredsedniško  mesto v Evropski komisiji, nosita odgovornost za to predvsem Alenka Bratušek in vlada Mira Cerarja. Dejstvo je, da do predlaganja Alenka Bratušek nikoli ne bi smelo priti. Zato je ob vsem znanim, kar se je dogajalo, zelo čudno, da se nam  je zgodil tudi poslanski kolega Ivo Vajgl in njegovo pismo, ki je bilo skrajno nekorektno. Namesto da bi poslanec Vajgl pogledal resnici v oči ter si priznal, da je za neuspeh Alenke Bratušek, ki jo je tudi sam podpiral, kriva predvsem ona sama, pa za njen neuspeh krivi vse druge.

Slovenija je z dogajanji okrog komisarskega nabora in blamažo Alenke Bratušek veliko izgubila. Bilo je tako klavno, neprijetno  in slabo, da se vendarle zdi, da slabše  ne more biti.  Upamo in želimo si, da nas v prihodnjih dneh res ne čaka še ena taka polomijada na mednarodnem parketu, pri čemer pa je treba opozoriti, da ti dnevi nikakor ne bodo enostavni. S  tem  ko slovenska vlada v Bruselj pošilja kandidatko brez političnih izkušenj, ki poleg tega v sami vladi uživa podporo le ene politične stranke, zagotovo zmanjšujemo ugled naše države v Evropi.  Na mednarodno raven tako izvažamo našo staro prakso, ko se niti v lastni hiši ne moremo dogovoriti o pomembnih odločitvah.

Ravnanje vlade Mira Cerarja je bilo že od samega začetka zapleta okrog kandidatke Alenke Bratušek  neustrezno, saj ni potegnila nujne in takojšnje poteze, ki bi zaustavile vse zaplete, ki so nastali že pred zaslišanjem in po njem. Pričakovala sem, da se bo vlada iz primera Bratušek  kaj naučila, vendar se bojim, tudi glede na izid glasovanja v primeru Violete Bulc,  da temu ni tako. Ne bi rada špekulirala o strokovnosti Violete Bulc, vendar so poleg strokovnosti in resorja, ki bi  ji lahko bil zaupan,  pomembne tudi politične izkušnje. Juncker  je namreč poleg strokovnosti vseskozi prisegal tudi na velike politične izkušnje in je hotel imeti v ekipi komisarja ranga bivšega predsednika vlade ali ministra. Glede političnih izkušenj, ki so nujno potrebne za opravljanje komisarske funkcije, pa smo pri Bulčevi lahko upravičeno  zaskrbljeni. Počakati moramo na zaslišanje, ki  bo, kot kaže, prav kmalu. Pokazalo bo ali je Bulčeva kljub majhni politični kilometrini vsaj strokovno kos resorju, ki ji bo dodeljen.