90BF4C82-3232-4D09-850A-1771263ECA6E

Ob dnevu samostojnosti in enotnosti v Vipavi

Evropska poslanka Patricija Šulin se je udeležila proslave ob dnevu samostojnosti in enotnosti v Vipavi. Dan se je pričel s tradicionalnim žegnanjem konj in božičnim sejmom, sledila je proslava s kulturnim programom.

 

V nadaljevanju objavljamo govor slavnostne govornice Patricije Šulin:

 

Spoštovane Vipavke, spoštovani Vipavci, drage državljanke, dragi državljani!

 

Najprej bi vam rada voščila blagoslovljene božične praznike in se vam zahvalila za povabilo na današnje tradicionalno žegnanje konj in počastitev dneva samostojnosti in enotnosti. Potem, ko smo včeraj Jezusovo rojstvo praznovali v krogu naših družin, je danes čas, da delimo naše veselje in sporočilo miru in, da se spomnimo in opomnimo na krščanske vrednote, na katerih temeljita Slovenija in Evropska unija.

 

Žegnanje konj je del kulturne dediščine, ki je priča naše preteklosti in del naše skupne zapuščine za prihodnje rodove. Prav letošnje leto je Evropska unija razglasila za leto evropske kulturne dediščine, kajti Evropska unija ni talilni lonec, v katerem se vse skupaj zmeša v eno neprepoznavno gmoto, temveč nas Evropska unija povezuje v raznolikosti, kajti za uspešno in skupno prihodnost potrebujemo močne in globoke korenine, da vemo kdo smo in kaj zmoremo.

 

Evropsko unijo pretresa izstop Združenega kraljestva, skrajna leva in desna populistična gibanja so grožnja evropskemu projektu miru in demokraciji. Zato je treba vsak dan znova delati in si prizadevati za boljšo kakovost življenja, za mir, za demokracijo, za domovino! Kajti če znaš spoštovati lasten narod, naravo in običaje in ljubiti svojo domovino, znaš spoštovati tudi druge.

 

Sv. Štefan pa ni le zavetnik konj, ampak tudi prvi mučenec. Kako simbolično, da na njegov god praznujemo slovenski Dan samostojnosti in enotnosti, kajti tudi pot do naše samostojnosti ni bila niti kratka niti lahka.

 

Težnje po osamosvojitvi so se pričele že sredi osemdesetih let, sprva na kulturnem področju, s procesom JBTZ pa ni bilo več poti nazaj. Proces proti četverici je bil sodni proces, ki je bil politično motiviran. Čedalje glasnejše težnje po demokratizaciji Slovenije je oblast želela zadušiti prav na plečih aretiranih: Janeza Janše, Davida Tasiča, Francija Zavrla in Ivana Borštnerja.

 

Takratna oblast je v skrbeh za lastne privilegije, vršila hude pritiske na vse, ki so pozivali k liberalizaciji in političnim reformam.

 

Na 72. seji Centralnega komiteja so tako sprejeli sklep, da je potrebno zatreti vse tiste, ki so nevarni režimu. Poimenovali so jih za problematične člene v družbi. Služba državne varnosti je sprožila proces proti četverici pred vojaškim sodiščem, v srbo-hrvaškem jeziku. V dveh mesecih od aretacij so bili vsi štirje spoznani za krive, vendar razplet ni bil po godu Komunistični partiji. Zakaj? Nastal je Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je protestiral proti temu procesu in kršitvam človekovih pravic. Ljudi se ni dalo več utišati!

 

Politično enoumje je pričelo razpadati. Aprila 1990 so bile tako izvedene prve večstrankarske volitve po 45 letih od konca druge svetovne vojne. 8. aprila 1990 je slavil Demos.

 

Že mesec po volitvah, maja 1990, je potekala razorožitev Teritorialne obrambe, kar je narodna veleizdaja, ki bi skoraj ogrozila osamosvojitev. Priprave na to potuhnjeno početje so potekale že mesece pred njegovo izvedbo, namere glede razorožitve pa so glavni akterji skrbno zamolčali pred ljudmi in pred Demosom. Maja 1990 je od okoli 100 tisoč kosov orožja ostalo le še okoli 12 tisoč kosov strelnega orožja, predvsem pa zelo majhna količina streliva. In še to le tam, kjer so pogumni posamezniki zavrnili sklep o predaji orožja. Razorožitev je definitivno prva faza vojne na Slovenijo s strani JLA.

 

Vzporedno z razorožitvijo Teritorialne obrambe pa je treba omeniti Manevrsko strukturo narodne zaščite in Specialno brigado MORiS, ki sta nastali kot odgovor na veleizdajo, ki je bila izvršena z razorožitvijo. Tako je prvič zadišalo po Slovenski vojski. To smo tudi letos, kot vsako leto poprej, obeležili s proslavo v Kočevski reki.

 

23. decembra 1990 je bil izveden plebiscit. Prve pobude o izvedbi so bile dane že marca 1990 s strani podmladka SDS, Demos pa je idejo realiziral. Volivci smo odločali o vprašanju »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« 88,5 odstotkov vseh volivcev in 95 odstotkov udeleženih se nas je odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo. Tako smo dali politiki ukaz, da izvede osamosvojitev, do katere je potem prišlo 6 mesecev kasneje.

 

Dr. Jože Pučnik, oče slovenske države, je ob razglasitvi rezultata plebiscita dejal: „Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo!“ In res, zdaj gre za Slovenijo, zdaj gre za EU! Kot sem dejala: pot do samostojnosti ni bila kratka in ni bila lahka. Osamosvojitvi in zmagi je sledilo obdobje številnih pogajanj in dokazovanj. Slovenija se je borila za mednarodno priznanje. Najpomembnejši datum je 13. januar 1992, ko nas je priznal Vatikan, mala država z visoko moralno avtoriteto. Papež Janez Pavel II., je že 27. junija 1991 pozval k miru v Sloveniji in na Hrvaškem ter opozoril na možnost državljanske vojne. 2 dni po priznanju Vatikana pa nas je priznala takratna celotna EU. 12 držav hkrati.

 

Kljub nekaterim nasprotovanjem, nas je do avgusta priznalo še preko 90 držav, proces osamosvojitve pa se sklene z vstopom Slovenije v Organizacijo združenih narodov 22. maja 1992. Smo del EU in zveze NATO, sprejeli smo evro, vstopili smo v schengensko območje, kot prva nova članica EU pa smo uspešno prevzeli krmilo vodenja Sveta EU.

 

Naš jezik in kultura po zaslugi katerih smo se obdržali kot narod, kljub tuji nadvladi, je danes eden izmed 24. uradnih jezikov Evropske unije. V slovenskem jeziku mi je dano, da kot evropska poslanka govorim na sejah, da v slovenščini nagovorim 500 milijonov Evropejcev in Evropejk.

 

Slovenski besedi se nikoli niso odpovedali tudi velikani slovenske književnosti: France Prešeren, največji slovenski pesnik, je dokazal, da je slovenski jezik enakovreden drugim evropskim jezikom, Josip Jurčič, ki je izdal prvi slovenski roman Deseti brat, vsestranski pisatelj in najpomembnejši slovenski dramatik Ivan Cankar je tudi pisal v slovenščini, nikakor pa ne smemo pozabiti na Primoža Trubarja, ki nas je prvi nagovoril z besedami »Moji lubi Slovenci,« njegov Abecednik in Katekizem pa predstavljata rojstvo slovenskega knjižnega jezika.

 

V letu evropske kulturne dediščine, praznujemo tudi Cankarjevo leto. Cankar je ljubil Slovenijo in v Kurentu takole zapisal:

 

“O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila – vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, ostrmi pred tem čudom Božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo – ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca!«

 

Poslanka v Evropskem parlamentu je govor zaključila z naslednjimi besedami:

 

Ponosno praznujmo dan samostojnosti in enotnosti. V prihajajočem letu vsem nam želim poguma in vztrajnosti pri hoji za soncem in pri uresničevanju naših sanj. Slovenska osamosvojitev je odlična lekcija o tem, da je vse mogoče!