img_0856

Panama, Bahami?

image_pdfimage_print

Objavljamo kolumno evropske poslanke Patricije Šulin, ki je bila objavljena v ponedeljek, 17. oktobra v Primorskih novicah.

 

Katera bo naslednja zanimiva davčna destinacija? Odgovor na to prepuščam uradnim organom in raziskovalnim novinarjem. Z vidika politike je pomemben odziv na ta razkritja in spremembe, ki bodo omejile izogibanje plačilom davkov. V Evropskem parlamentu smo zato junija ustanovili preiskovalni odbor PANA, ki bo preučil domnevne kršitve in nepravilnosti pri uporabi prava Unije, povezanih s pranjem denarja, izogibanjem davkom in davčno utajo.

Boj proti davčnim utajam je hkraten tek na kratke in dolge proge. Kratkoročno je treba spremeniti pogoje za ustanavljanje in poslovanje podjetij v davčnih paradižih, povečati transparentnost glede lastništva ipd. Potrebujemo politično voljo za bolj ambiciozno evropsko zakonodajo, kar seveda ni enostavno, saj države članice v Svetu o davčnih temah odločajo s soglasjem. Potrebujemo pa tudi politično voljo, da bodo zakoni zaživeli v praksi, saj na žalost papir marsikaj prenese. To pomeni tudi sredstva za ustrezno usposobljeno in številčno upravo, ki nadzira uresničevanje zakonov.

 

Dolgoročno gre za oblikovanje okolja, v katerem plačujemo in porabljamo davke, pri čemer je  po mojem mnenju ključno delo na treh področjih: graditi pozitiven odnos do plačevanja davkov in prispevkov, skrbeti za učinkovito porabo davkov in poenostaviti davčne sisteme. To zahteva poleg političnih in institucionalnih sprememb tudi spremembe v vrednotah. Brez širših ukrepov in podpore vseh, od vlade in javnih organov do državljanov in podjetij, bomo vedno znova gasili požare, enkrat v Panami, drugič na Bahamih, in tako naprej po karibskem morju in še kje.

 

Davki in prispevki so nujni, a ne nujno zlo, saj z njimi zagotavljamo vrsto javnih dobrin kot so ceste, javna razsvetljava, varnost, izobraževalne in zdravstvene storitve ipd. Raziskave potrjujejo, da dobra javna uprava, zaupanje v vlado in institucije krepi davčno moralo in pozitivno vpliva na pripravljenost plačevati davke. In kaj se dogaja pri nas? Podatki majskega Eurobarometra so zgovorni. Le 16 % Slovenk in Slovencev zaupa nacionalni vladi, v primerjavi s 45% podporo, ki jo beleži švedska vlada, medtem ko znaša povprečje EU 27%.

 

Z učinkovito porabo davkov in dobrim upravljanjem javnih sredstev dosežemo dvoje:  ljudem za pobrane davke ponudimo več  ali pa zmanjšamo davčna bremena. Stanje v Sloveniji ni optimalno in nimam občutka, da obstaja prava vnema za spremembe. Ravno obratno. Javni projekti tekmujejo, kateri bo več stal – od avtocest, do žilnih opornic ipd. Sprašujem se, zakaj to dopuščamo, saj gre za naš denar?

 

Del odgovora se skriva v našem odnosu do javnih dobrin. V mednarodni raziskavi vrednot je vprašanje, ali je prav od države zahtevati ugodnosti, ki ti ne pripadajo. 83,9 % prebivalcev Nizozemske meni, da tega nikoli ne moremo opravičiti, v Nemčiji  je takšnih 65,3 %, v Sloveniji pa le 48,3 %.

 

Morda smo nepozorni, ker premalo vemo, koliko vsak mesec plačamo državi? Ko se pogovarjam s tujimi kolegi v parlamentu, zmeraj govorijo o bruto plači, pri nas pa le o neto plačah. Kot da se nas bruto plača, v kateri so zajeti tudi davki in prispevki za zdravstvo, pokojnine in brezposelnost, sploh ne tiče, kot da to plačuje nekdo drug.  Pa ni. Bruto plača je naš zaslužek,  in bolj bi nas moralo skrbeti, zakaj tako velik del plačamo državi v zameno za to, kar dobimo!

 

Končno morajo biti davčni sistemi enostavni. Bolj kot so kompleksni, več kot je izjem, lažje je najti legalne luknje. Odprava izjem zahteva korajžo pri soočanju s pritiski raznih lobijev. Zato je včasih ceneje in bolj učinkovito določiti pavšale, kot pa zahtevati vsako podrobnost in posledično zvišati stroške finančnega nadzora. Na enostavnost opozarjam tudi v Evropskem parlamentu, nazadnje kot poročevalka za Evropsko ljudsko stranko, ko smo julija glasovali o mnenju O dokončnemu sistemu DDV in boju proti goljufijam pri DDV na Odboru za nadzor proračuna.

 

Dolgoročne spremembe so težke in politično nepriljubljene, ker so potrebna leta, da se pokažejo otipljive koristi. Zato stranke, ki jih izpeljejo, niso nujno nagrajene na volitvah, kar kaže praksa tako v tujini kot doma. Posledica je kopičenje problemov, ki slej ko prej eksplodirajo. Čisto enako kot pri starših, ki se bojijo prevzeti odgovornost za vzgojo otrok, kar pomeni da je treba znati reči tudi NE.