img_0352

Vloga slovenskega jezika pri ohranitvi kulture in identitete

image_pdfimage_print

V Evropski uniji je 24 uradnih jezikov, med njimi tudi slovenščina, pravna podlaga za

enakopravnost jezikov pa se nahaja že v Uredbi Sveta št. 1 iz leta 1958 in v Pogodbi o

ustanovitvi Evropske skupnosti. Sprva je bila Uredba sprejeta za francoščino, italijanščino,

nemščino in nizozemščino, jezike ustanovnih članic, ob povečanem številu članic pa je

naraslo tudi število uradnih jezikov. Preko 500 milijonov državljanov EU ima pravico

institucijam in organom EU pisati v kateremkoli uradnem jeziku, v istem jeziku pa mora

prejeti odgovor. Zakonodaja EU je tako dostopna v 24. jezikih, v vse uradne jezike pa se

prevedeni zavezujoči pravni akti in Uradni listi EU.

Čeprav se v Evropskem parlamentu kot delovni jeziki pretežno uporabljajo angleščina,

francoščina in nemščina, se pogosto sliši tudi slovenščina. Slovenski evropski poslanci na

sejah govorimo slovensko, preko poslanskih vprašanj pa v slovenščini nagovarjam tudi

Evropsko komisijo.

Danes govori slovensko manj kot 2.5 milijona ljudi, vključno z zdomci in zamejci, kljub temu

pa je slovenščina v svoji vlogi in pomenu enakovredna preostalim evropskim jezikom, kar je

dokazal že France Prešeren, največji slovenski pesnik, v slovenskem jeziku sta pisala tudi

Josip Jurčič, ki je izdal prvi slovenski roman (Deseti brat) ter vsestranski pisatelj in

najpomembnejši slovenski dramatik Ivan Cankar.

Jezik pa ni zgolj sredstvo sporazumevanja. Kot nosilec nesnovne kulturne dediščine ima

primarno vlogo pri ohranitvi naše kulture in identitete in prav po zaslugi jezika smo se dolga

stoletja, kljub tuji nadvladi, obdržali kot narod. Slovenščina je danes državni in uradni jezik

Republike Slovenije, od preostalih jezikov pa nas loči predvsem uporaba dvojine, ki

marsikateremu tujcu povzroča preglavice, dodatno pa jezik bogatijo številna narečja.

Prvi zapisi v slovenskem jeziku segajo že na prelom prvega tisočletja, v čas Brižinskih

spomenikov, rojstvo slovenskega knjižnega jezika pa predstavljata deli Primoža Trubarja

Abecednik in Katekizem. Trubar nas je prvi nagovoril z besedami »Moji lubi Slovenci,« v

obdobju protestantizma v katerem je deloval pa smo dobili tudi Dalmatinov prevod Svetega

pisma, Bohoričevo prvo slovnico, po zaslugi Jeronima Megiserja pa celo prvi nemško-

latinsko-slovensko- italijanski slovar.

Na razvoj slovenskega jezika in na njegovo javno rabo je vplivalo tudi obdobje Marije Terezije

in Jožefa II. ter obdobje Ilirskih provinc, takrat je tudi stopnja pismenosti narastla. Tik pred

vstopom v 19. stoletje je Valentin Vodnik z Lublanskimi novicami postavil temelje

časnikarstva na slovenskem, v drugi polovici 19. stoletja pa je slovenščina prodrla tudi v

politiko: v dunajski državni parlament. Kmalu po koncu prve svetovne vojne so bili zamejci

izpostavljeni jezikovni asimilaciji, znotraj Jugoslavije pa je srbohrvaščina izpodrivala

slovenščino, najopazneje v vojski. Privilegiran položaj srbohrvaščine se je krepil, kaplja čez

rob pa je bilo sojenje civilistom v procesu JBTZ na vojaškem sodišču v srbohrvaščini.

Kot evropska poslanka s ponosom govorim v svojem maternem jeziku, tako je ravnal tudi

Janez Janša v nagovoru poslancem v Strasbourgu, ob slovenskem predsedovanju Svetu EU.

Francoski poslanec, ki je v šali pripomnil, da je ponosen Francoz, ki si je želel biti v času

slovenskega predsedovanja Slovenec, je takrat celo recitiral Zdravljico, verjetno ne vedoč, da

je slovenski jezik preživel številna turbulentna obdobja.

Čedalje pomembnejše pa je znanje tujih jezikov, kar se je v preteklem režimu zanemarjalo.

Zaradi zaprtosti države, je bilo dovolj znanje srbohrvaščine, danes pa, predvsem mladi, v

pogovornem jeziku kombinirajo slovenščino z angleškim slengom. Osebno zagovarjam

dosledno in pravilno rabo slovenskega jezika, podpiram pa znanje tujih jezikov, kar je od

vstopa Slovenije v EU in posledično dostopa do prostega trga in prostega gibanja nuja. Smo

pa Slovenci po znanju tujih jezikov v samem evropskem vrhu. Najbolj razširjeno je znanje

angleščine, zaradi gospodarskih vezi pa tudi znanje nemškega, francoskega, italijanskega in

španskega jezika.

Se pa slovenski jezik ohranja tudi med izseljenci. V Bruslju je mogoče učenje slovenščine v

institucijah, slovenščina pa se ohranja tudi na evropski šoli, ob sobotnem pouku preko

Ministrstva za zunanje zadeve in na univerzi v Bruslju. Slovenski poslanci v Evropski ljudski

stranki pa smo ob 25. obletnici slovenske osamosvojitve na delovni skupini Paneuropa, ki

običajno poteka v angleščini, nemščini ali v francoščini, zbrane nagovorili v slovenščini, kar je

dogodku dalo še večjo težo.

Podpiram jezikovno raznolikost EU, žal pa je Evropska komisija, ki ima eno največjih

prevajalskih služb na svetu, ukinila samostojni resor za večjezičnost in ga priključila prvo v

pristojnost komisariata za izobraževanje, nato pa prestavila v generalni direktorat za

zaposlovanje. Večjezičnost ni nekaj obrobnega, med drugimi prispeva tudi k večji globalni

konkurenčnosti EU, zato je vsakršno dodatno prizadevanje na področju večjezičnosti in

ohranjanju nacionalnih pa tudi manjšinskih jezikov, več kot dobrodošlo.

Kolumna je bila prvotno objavljena na portalu Nova24TV:

http://nova24tv.si/slovenija/ljudje/vloga-slovenskega- jezika-pri- ohranitvi-kulture- in-

identitete/