IMG_0329

Za zaščito slovenskih zgodovinskih, kulturnih in ekonomskih interesov

Objavljamo kolumno evropske poslanke Patricije Šulin, ki je bila objavljena v ponedeljek, 20. februarja v Primorskih novicah.

Konec lanskega leta je kot strela z jasnega udarila novica, da želi Evropska komisija Republiki Hrvaški dodeliti izjemo pri označevanju vina s sicer zaščiteno označbo porekla slovenskega vina Teran. Povedano z drugimi besedami je Evropska komisija dala v obravnavo delegirani akt ter tako odprla postopek, s katerim želi Hrvaški omogočiti izjemo in sicer, da bi lahko na steklenici z vinom, ki je pridelano v hrvaški Istri iz sorte Refošk, dodala napis Teran. Morebitna odobritev bi pomenila kršitev pravnega reda Evropske unije in hkrati bi imela tudi številne negativne posledice. Dejstvo je namreč, da se iz sorte Refošk prideluje teran na slovenskem Krasu ter da sorta Teran, v nasprotju s trditvami hrvaške strani, ne obstaja.

 

Zdi se kot da se pri nameri Evropske komisije za podelitev izjeme Republiki Hrvaški pri uporabi imena Teran, ki je slovensko vino z večstoletno tradicijo, ne držimo pravil, ki smo jih sami postavili in sprejeli. Najbolj bode v oči dejstvo, da Hrvaška v času pristopnih pogajanj ni odprla vprašanja zaščite porekla Terana kot veleva evropski pravni red, ki predpisuje, da se tovrstna odprta vprašanja rešijo v času pristopnih pogajanj države članice. Prav tako Slovenija ni bila obveščena, da je zaščita porekla Terana odprto vprašanje, hkrati pa tudi Hrvaška ni nasprotovala, ko je Slovenija registrirala teran kot zaščiteno označbo porekla, kar bi lahko storila, četudi ni bila članica Evropske unije.

 

Zelo problematična je tudi netransparentnost postopka, ki ga vodi Evropska komisija, saj je Vladi Republike Slovenije na njeno prošnjo za vpogled v hrvaško dokumentacijo omogočila zelo omejen vpogled, kjer je velika večina podatkov zakritih. Evropska komisija je s tem tako zamudila priložnost, da bi ovrgla vse sume glede pristranskega delovanja. Tako pa se je sum o kršenju pravnega reda le še utrdil. Sporen je tudi način uporabe delegiranega akta, ki ima zakonodajno funkcijo, saj spreminja pravila ali dodaja nova, se pa običajno uporablja za nebistvene in politično manj pomembne zadeve, kar seveda za zaščito porekla Terana tega ne moremo trditi.

 

Slovenski poslanci iz vrst Evropske ljudske stranke smo v začetku leta 2015 izrazili nasprotovanje hrvaškim poskusom, da predstavijo slovensko proizvodnjo Terana kot nezakonito, hkrati pa smo Evropsko komisijo pozvali naj se odpove vsem postopkom v zvezi s hrvaško zahtevo po določitvi izjeme za uporabo imena vrste Teran.

 

V koliko bo dejansko prišlo do odobritve izjeme pri uporabi imena Teran, bo to imelo tako ekonomske kot tudi politične posledice. Na slovenskem Krasu kar 900 družin prideluje Teran, od tega 100 družin živi le od prodaje Terana. Ne smemo pozabiti, da je Teran del slovenske zgodovinske in kulturne dediščine, kar si pa Hrvaška skuša prisvojiti. Politične posledice bodo pa najbolj vidne na slovensko-hrvaških odnosih, ki so že tako razgreti, v letu odločitve arbitražnega sodišča, ki odloča o poteku meje med Slovenijo in Hrvaško, pa še toliko bolj.

 

Da pa ne bi s prstom kazali le na Evropsko komisijo, si je potrebno naliti čistega vina ter biti kritični tudi do ravnanj Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter slovenske diplomacije. Ministrstvo je bilo tako s strani Evropske komisije kakor tudi s strani Hrvaške vlade pozvano k dialogu, vendar ga je slovenska stran vztrajno zavračala. Menim, da je dialog temelj politike, še posebej na spolzkem bruseljskem političnem terenu. Morali bi se pogovarjati ter z argumenti, ki so na naši strani, zavreči vse hrvaške zahteve. Pred dobrim letom sem na teh straneh v kolumni o slovenski zunanji politiki napisala, da mora Slovenija kot majhna država v mednarodnem okolju ves čas iskati zaveznike, s katerimi bo lahko uveljavljala jasne, konkretne in realne zunanjepolitične cilje. Zdi se kot da se v primeru zaščite porekla Terana potrjujejo zapisane besede.

 

V kolikor bo odločitev v prid Hrvaški, mora Slovenija v postopku izčrpati čisto vsa politična in pravna sredstva, vključno s sodnim postopkom, ki pa se lahko zavleče tudi za več let. Celotna slovenska politika mora enotno stopiti skupaj ter narediti vse kar je v naši moči, da zaščitimo slovenske zgodovinske, kulturne in ekonomske interese.