bruselj-evropska-komisija-ss-582cbd7a8c7a8.jpg.cut.s-582cbd7cedae1.jpg.600px[1]

Zakaj evropski poslanci iz vrst SDS nismo podpisali pisma Igorja Šoltesa?

Evropski poslanci Patricija Šulin, Romana Tomc in Milan Zver se ne pridružujemo podpisu pisma, ki ga je danes na predsednika Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja naslovil kolega Igor Šoltes skupaj s Tanjo Fajon, Ivom Vajglom in Francem Bogovičem.
 

Poslanci iz vrst SDS v Evropskem parlamentu smo prepričani, da naslovnik ni pravilno izbran, saj je v Evropski komisiji za to vprašanje zadolžen prvi podpredsednik, socialist Frans Timmermans. Tudi poziv slovenski komisarki Violeti Bulc ne bi škodil, saj je edina vedela za pravno mnenje, pa ni ustrezno ukrepala. Poleg tega poziv za »skupen nastop« ni bil iskren, saj Šoltes prvotno ni sprejel predlogov za soavtorstvo nekaterih poslancev, ki so sicer podprli njegov poziv. Podpis je med drugim zavrnil tudi Lojze Peterle.

Menimo namreč, da za neuspešno pot iskanja rešitve obmejnega vprašanja s Hrvaško ni primerno iskati krivca drugje, npr. v evropskih institucijah. Nacionalna TV je nedavno tega skušala krivdo zvaliti celo na evropske poslance. Vlada bi se morala vprašati, kaj je sama storila narobe, da se je arbitražna zgodba popolnoma izjalovila.

Znano je, da je SDS od začetka nasprotovala načinu reševanja obmejnega vprašanja z arbitražnim sporazumom in opozarjala, da bo razplet točno takšen, kakršen je. SDS je dajala prednost neposrednemu dialogu med državama že takrat, ko Hrvaška še ni bila članica Unije. Leta 2008, smo bili izjemno blizu dogovora, potem pa je prišla nova vlada in se odločila za arbitražo. Nedavna solnograška izjava novega predsednika vlade Marjana Šarca, da se ne bo srečal s hrvaškim kolegom, dokler le ta ne spremeni stališča do razsodbe, kaže, da slovenska levica nima namena rešiti tega vprašanja, saj verjame, da ji obmejni spor prinaša politične koristi. Poleg tega je naivno pričakovati, da bi bila razsodba sodišča implementirana brez dialoga s sosednjo državo.

Zadržek k podpisu tega pisma, poleg neresnic, da Evropska komisija ni izrazila svojega stališča, izhaja tudi iz vsebine razsodbe. Med drugim je Evropska komisija sprejela stališče, da države z nerešenimi mejnimi vprašanji ne morejo postati članice EU.  Vsebinsko pa je v razsodbi jasno, da slovenska stran ni dobila teritorialnega stika z mednarodnimi vodami, kar so v referendumski kampanji obljubljali predlagatelji arbitraže. Tako se je danes slovenska vlada znašla v paradoksalni situaciji: zavzema se za implementacijo nečesa, kar ni v skladu s slovenskimi strateškimi interesi.

Če bi staro-nova vlada tako rada implementirala razsodbo, bi morala uporabiti vsa politična in diplomatska sredstva, ki jih premore. Pa ni bila uspešna. Zakaj? Ker je zapravila vso kredibilnost, ki si jo je Slovenija ustvarila v času predsedovanja EU. Kako naj v Bruslju pričakuje spoštovanje, če sama krši vladavino prava in zaveze, ki jih je dala skupnosti?

V SDS verjamemo, da obstajajo še drugi načini reševanja obmejnega spora, ki bi hkrati zavarovali tudi strateške interese Slovenije. Vsekakor pa je jasno, da zavračanje dialoga med državama ni prava pot.

Patricija Šulin
Romana Tomc
Milan Zver